| Spredaj:
Zgoraj, z dragulji okrašena sinjina je
Gola veličastnost Nuit;
Sklanja se v zanosu poljubiti
Skrivne Haditove strasti.
Krilata obla, zvezdna modrina,
Sta moji, O Ankh-af-na-khonsu!
Jaz sem Tebanski vladar, in Jaz
Navdahnjen Mentujev glasnik;
Pred mano razkriva se zastrto nebo,
Samo-usmrčen Ankh-af-na-khonsu
Katerega besede so resnica.
Kličem, pozdravljam
Tvojo prisotnost, O Ra-Hoor-Khuit! Skrajno edinstvo odstrto!
častim mogočnost Tvojega daha,
Najvišji in strašanski Bog,
Ki prisiliš bogove in smrt
Da trepetajo pred Teboj:-
Jaz, jaz te obožujem! Pojavi se na Rajevem prestolu!
Odpri poti Khu!
Olajšaj poti Ka!
Poti Khabs potekajo skozi
Da me razvnamejo ali pomirijo!
Aum! Naj me izpolnijo. Svetloba je moja; njeni žarki požirajo
Me: napravil sem skrivna vrata
V Hišo Raja in Tuma,
Khefre in Ahathoor.
Tvoj Tebanec sem, O Mentu,
Prerok Ankh-af-na-khonsu! Pri Bes-na-Maut prsi si bijem;
Pri modri Ta-Nech pletem svoj urok.
Razkrij svojo zvezdno-krasoto, O Nuit!
Povabi me v tvojo Hišo bivati,
O krilata svetlobna kača, Hadit!
Stoj mi ob strani, Ra-Hoor-Khuit! |  | Zadaj: Rekel Mentujev je resnico-govoreči brat
Ki gospodar Teb bil je od rojstva:
O srce moje, srce moje matere!
O srce, ki imel sem ga na zemlji!
Ne stoj pred menoj kot priča!
Ne nasprotuj mi, sodi, v iskanju mojem!
Ne obtožuj nesposobnosti me zdaj
Pred mano Veličasten Bog, strahovit Gospodar Zahoda!
Kajti pričvrstil sem eno k drugemu
Z urokom na njun mističen obod,
Zemljo in čudoviti Zahod,
Ko cvetel sem, o zemlja, na prsih tvojih! Mrtvi človek Ankh-f-n-khonsu
Govoril je s svojim glasom resnice in miru:
O ti, ki imaš enojno roko!
O ti, ki bleščiš se v luni!
Vpletam te v predivo čarovnije;
Vabim te z valovitim napevom. Mrtvi človek Ankh-f-n-khonsu
Razšel se s temnimi je množicami,
Pridružil se je svetlobe prebivalcem ,
Odpirajoč Duaut, zvezdno-bivališče,
Prejel ključ je njihov.
Mrtvi človek Ankh-f-n-khonsu
Napravil svoje potovanje je v noč,
Vršiti svojo radost na zemlji
med živečimi. |
